V Stranjah pri Kamniku je tri leta aktivna skupina srednješolcev – prostovoljcev. delujemo kot del organizacije Karitas. Skupino v šolskem letu 2007/08 redno obiskuje devet mladih. Srečujemo se redno, vsak ponedeljek v večernem času. V tem času smo razvili zaupanje in pripadnost skupini.
Enkrat do dvakrat mesečno se skupina sreča v delavnicah z mladimi iz Zavoda za invalidno mladino Kamnik. Mladi so se tako spoprijateljili, da se srečujejo tudi individualno – po potrebi.
Letošnje šolsko leto (2007/08) smo zaključili s štiridnevnim taborjenjem ob Kolpi. Udeleženka Špela je opisala par utrinkov:
»Naučili smo se, da je tudi pri veslanju potrebna usklajenost ekipe – kot pri našem prostovoljnem delu. Vsi smo bili enakovredni in enako potrebni, da smo raft spravili v gibanje. Tokrat smo imeli kosilo oz. malico na osamelem podolgovatem otočku ob levem bregu Kolpe. Nekaj nas je posedlo v senco, drugi so se raje malo sončili. Tam smo bili priča izbruhu nepričakovane in nekontrolirane jeze ter načinu, kako jo ukrotiti – s potrpežljivostjo, znanjem in veliko ljubezni.
Po bolj ali manj napornem veslanju nazaj proti kampu smo se lotili priprave večerje. Opečeni od sonca, predvsem po obrazih in stegnih, smo skuhali makarone s tremi različnimi omakami, vmes pa se kratkočasili z igranjem kart. Ko smo povečerjali, je bilo že temno, a smo vseeno v prijetnem vzdušju obsedeli pri ognju, na katerega smo naložili nova polena. Igrali smo se otroško igro Resnica ali izziv, a s premišljenimi in zanimivimi vprašanji. Kaj so ti danes lepega storile tri osebe izmed nas? Zakaj si se odločil za pridružitev k skupini? Kako bi opisal vsakega izmed nas z nekaj besedami? Kako bi reagiral v določeni situaciji, ki očitno nima pametne rešitve? Bi umrl namesto človeka, ki ga ne poznaš? Odgovori so nas presenetili, navdušili, prestrašili, nasmejali… Pogovarjali smo se o naših načrtih v prihodnjem letu, sploh kar zadeva prostovoljstvo. Strinjali smo se, da moramo biti v naslednjem šolskem letu bolj samoiniciativni glede naše dejavnosti. Radi bi se povezali z več skupinami in posamezniki, ki bi si želeli druženja in medsebojne pomoči. S tem bi se veliko novega učili, morali pa se bomo bolj potruditi in sami prevzeti več pobude, saj smo dovolj stari in odgovorni, da mentorici s še eno mlajšo skupino v šoli olajšamo delo.«
Objavil Študentka 
