Mhmm… res je čudno. V današnjih časih, ko je potrebno čisto vse plačati, ko svet drvi z naglico, ki je mnogi ne zmorejo… a je vseeno potrebno preživeti.
Vsakdo od nas si želi kvalitetno preživeti življenje. Kaj pa potrebujemo za to?
Moj osebni odgovor je preprost: da smo svobodni, varni in ljubljeni, da lahko komuniciramo z drugimi ljudmi in imamo zagotovljene osnovne dobrine – hrano, vodo, obleko in dom.
Odgovor je lahko tudi bolj znanstven Odločila sem se, da zavrtam globlje – ZAKAJ?
Zakaj že tri leta vodim skupino mladih, ki so danes stari 15, 16 in 17 let? Zakaj se je v osnovnošolsko skupino prostovoljcev letos vpisalo (in tudi redno hodilo) kar 24 mladih – in to na dokaj majhni šoli (vseh otrok je okrog 350)? Zakaj kljub osebnim stikom ne moremo brez računalnikov?
Naj bo zaenkrat dovolj vprašanj. Poskusila bom najti odgovore.
Ponujajo se že s konkretnim delom. Povezave na objave dejavnosti, ki smo jih ‘počeli’ letos:
http://groups.google.com/group/mladi-prostovoljci
http://www.drustvo-doves.si/es/?page=index&ob=444&rowstart=0
http://zupnije.rkc.si/stranje/dej_8prost.htm
http://www.prostovoljstvo.org/organization.php?id=431&strback=YWJjPU8=
http://www.pozitivke.net/article.php/20080423161211959
Odgovore moramo poiskati tudi v teoretičnih konceptih, katerim sledimo v praksi:
1. Socialni kapital
Koncept socialnega kapitala je nedvomno ena izmed najbolj opaznih novosti v konceptualni zgradbi družbenih ved. Ni ostal omejen le na družbene vede, temveč je vstopil tudi v javne razprave. Večina avtorjev, ki se ukvarjajo s socialnim kapitalom, se strinja, da obstajajo tri osnovne tradicije, ki so notranje heterogene. (Adam, Tomšič 2004: 5)
Prva temelji na delih Bourdieuja, ki definira socialni kapital kot »agregat dejanskih in potencialnih resursov, ki so povezani s posedovanjem trajnih omrežij bolj ali manj institucionaliziranih odnosov vzajemnega poznanstva in prepoznavanja ali, z drugimi besedami, s članstvom v skupini, ki vsakemu od članov nudi podporo kolektivno posedovanega kapitala, ‘priporočilo’, ki jim daje pravico do zaupanja v različnih pomenih besede.« (Bordieu v Makarovič 2003,8)
Druga, Putnamova teorija, jemlje izhodišče v t.i. civilni kulturi, ki je operacionalizirana z dveh vidikov: z vrednostno moralnega vidika altruizma in zaupanja ter z vidika gostote državljanskih iniciativ in prostovoljnih združenj (Putnam v Adam in drugi 2001, 25)
Tretja, Colemanova razlaga socialnega kapitala, pravi, da »je kapital definiran s svojo funkcijo. To ni ena sama entiteta, temveč niz različnih entitet, ki imajo dve skupni lastnosti: vse so sestavljene iz nekega aspekta družbenih struktur in pospešujejo določena delovanja akterjev – bodisi posameznikov ali korporativnih akterjev – znotraj strukture.« (Coleman v Makarovič 200, 8) Zelo pomemben se mi zdi njegov prispevek k definiciji, saj omogoča premik od individualnih učinkov socialnega kapitala (kot pri Bourdieuju) k omrežnim pristopom – učinkom, pomembnim za skupine, organizacije, institucije in družbe.
Socialni kapital je ena izmed tistih oblik kapitala, ki izgublja vrednost s časom, če ni obnovljen. Socialni odnosi odmrejo, če jih ne ohranjamo, pričakovanja in obveznosti izginejo s časom, norme pa so odvisne od redne komunikacije. (Coleman v Adam, Tomšič, 2004, 401)
Če lahko sintetiziramo zgoraj opisane definicije, socialni kapital poudarja pomen odnosov med ljudmi.
Odgovor na tveganja in negotovosti v družbi je moč zajeti v pojem življenjskega demoraliziranja. Ta poseben psihosocialni položaj posameznika se kaže v občutkih nemoči, samoodtujitvi, socialni izolaciji, občutku nesmisla in praznosti, občutku nepravičnosti in avtoritarizma. Tudi vzgoja in šolanje ne vzbujata zaupanje do življenja. Rezultati raziskave pismenosti odraslih (Andragoški center Slovenije, 2001) na ravni celotne populacije od 16 do 65 let kažejo, da od 65 do več kot 70 odstotkov odrasle populacije v Sloveniji nima zadostnega temeljnega znanja in spretnosti za ravnanje z informacijami, ki jih vsebujejo različne vrste besedil, obrazci in slikovno prikazani podatki, ter za uporabo računskih operacij v vsakodnevnih okoliščinah. Pri tem gre predvsem za pomanjkanje tistih spretnosti, ki omogočajo iskanje in razumevanje informacij iz različnih pisnih virov in njihovo uporabo v novih okoliščinah.
Torej raziskave dokazujejo, da slovenska šola ohranja socialne razlike; to vidimo tudi sami pri socialno šibkih in ogroženih družinah v naši okolici. Ljudje potrebujejo za pametne odločitve zase ustrezne informacije, znanje, izobrazbo, ustrezen dohodek in predvsem čas. Slednji je postal pomembnejši od denarnega nadomestila v klasični socialni politiki. V socialni politiki tveganih prehodov gre za koncept »iskanja ustreznega ravnovesja med delovno kariero in družinskim življenjem, ravnovesja med javnim in zasebnim življenjem« (Ule 2003, 27).
Svetovna politika je tista, ki oblikuje rezanje kruha za hranjenje prehodov v življenjskih potekih posameznikov, najsi so člani ene ali druge države. Zaradi globalizacijskih procesov je vpogled in dostop v boljše pogoje življenja informiranim olajšan, vsem ostalim, ki nimajo znanja in resursov, preostajajo številna tveganja in obrobnost. Še posebej, če se vdajo politično vsiljenemu individualizmu, ostanejo sami in s tem še bolj ranljivi. Slovenski izobraževalni sistem bi moral nujno kompenzirati socialni kapital šibkejših. Menim, da ravno socialni kapital in izobrazba olajšujeta prehod posameznikov k bolj kvalitetnemu življenju.
Izhod iz neoliberalističnih teženj, da postane človek do avtoritet sam, vidimo v združevanju skupin, v medgeneracijski in mednarodni solidarnosti. Predvsem mladi naj bi se ob pomoči kvalitetnega izobraževanja, izkušenih in samopomočnih skupin naučili obvladovanja vsakdanjega življenja. Tako do usodnih odvisnosti ne bi prišlo, saj bi suportivna mreža delovala v vseh smereh. Stabilnost bi temeljila na vsesmernih soočanjih s tveganji in možnostmi za kvalitetne izbire in odločitve. Ob pozitivnih izkušnjah mladih (uspešnost v izobraževalnem sistemu in zasebnem življenju) bi zmanjšali ali odpravili regresivne oblike vedenja in občutke nemoči. Medsebojna povezanost in pozitivne stimulacije držav so katalizatorji za kvalitetne življenjske poteke posameznikov, ki si jih konstruirajo v lastno dobro in v dobro ljudi nasploh.
Nivo socialnega kapitala torej vidimo kot resurs, ki omogoča zaupanje, sodelovanje in samoorganizacijo. Tako vsi v dialogu udeleženi akterji (ne le na mikro, temveč tudi na mezzo in makro nivoju) dosežejo dejanski konsenz pri odločitvah za doseganje kvalitetnega in ustvarjalnega življenja.
Nedvoumni prispevek k dvigu socialnega kapitala družbe so prostovoljske skupine.
2. Dosedanje raziskave o prostovoljnem delu pri nas
Doslej v Sloveniji še ni bilo opravljenih raziskav o prostovoljnem delu, ki bi hkrati zajele različne značilnosti prostovoljnega dela in njegovih izvajalcev na različnih področjih družbenega življenja. Pri nas se nihče sistematično ne ukvarja z zbiranjem podatkov o prostovoljcih, obsegu, področjih in organizaciji prostovoljnega dela ali možnostih za opravljanje prostovoljnega dela. Niti ni urejenih zakonskih podlag, ki bi legalizirale njegov obstoj. Tudi organizacija, financiranje in razvoj prostovoljnih dejavnosti niso sistemsko urejeni, temveč so prepuščeni naključju in zavzetosti, znanju in iznajdljivosti posameznih oseb in organizacij, ki delujejo na tem področju.
Nekaj nalog je bilo opravljenih v okviru diplomskih nalog na Fakulteti za socialno delo, na Fakulteti za družbene vede in na Oddelku za psihologijo ter na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete; prav tako je bilo nekaj raziskav opravljenih tudi v okviru magistrskih in doktorskih nalog. Raziskovalni projekti na tem področju so bili le maloštevilni. Eden vidnejših projektov ciljnega raziskovalnega programa (2004), je bil Prostovoljno delo mladih na področju sociale in kulture, pod vodstvom dr. Alenke Grilj in sodelavcev. Tematika proučevanja je bila osredotočena na vpogled v značilnosti prostovoljnega dela mladih, na podlagi katerega je mogoče načrtovati ustrezne oblike podpore za razvoj organizacije za razvoj prostovoljnega dela.
Tudi posveti na temo revščine in socialne vključenosti mladih prinašajo mnoge modele rešitev, katerim skupno je ravno prostovoljno delo.
Skupna značilnost vseh opravljenih raziskav prostovoljnega dela je, da so izvedene na majhnih priložnostnih vzorcih, zaradi česar imajo njihove ugotovitve omejeno veljavnost in jih ne moremo posplošiti.
Objavil Študentka 
